Uvod

Za vsak dan nova tema za kreativno pisanje, dnevnik za pisanje

Na idejo za kreiranje dnevnih vaj sem pomislila ob premišljevanju, kako popestriti delavnice kreativnega pisanja in na kakšen način sprostiti domišljijo in morebitne blokade, ki jih imajo pri pisanju začetniki. Predvsem sem želela kreirati motivacijski sistem, ki bi ljubitelje pisanja spodbudil, da storijo prvi korak in kasneje pri pisanju tudi vztrajajo. Sprva manj ambiciozen projekt je prerasel v večjega, začela sem pisati blog, teme sem dnevno objavljala in jih pošiljala članom delavnic kreativnega pisanja. Ti so vaje lepo sprejeli in mi svetovali, naj objavim tudi knjigo. In zdaj je tu pred vami, imenujem jo kar dnevnik za pisanje. Dnevnik je razdeljen na štiri knjige. Prva knjiga je namenjena za prvo trimesečje (september, oktober, november), druga za december, januar, februar, tretja za marec, april, maj in zadnja, četrta knjiga, za junij, julij in avgust.

V čem je trik dobrega pisanja?

Na to vprašanje je sijajno odgovorila ameriška pisateljica Gertrude Stein: "To write is to write is to write is to write is to write is to write is to write is to write.”

Torej, da bi pisali, je treba pisati.

Dnevna vaja vsebuje uvodno besedilo, ki nas velikokrat spodbudi k pisanju, in temo, o kateri na tisti dan razmišljamo in pišemo. Na začetku so priporočila preprosta in predvsem motivacijsko naravnana, kasneje pa preidejo tudi na bolj zahtevna področja literarne teorije. Največkrat priporočila in tema niso neposredno povezani, prav zaradi asociativnega pisanja, ki ga toplo priporočam. Prav tako zagovarjam kratek čas pisanja (10 do 20 minut). 

Za tiste, ki želijo bolj poglobljeno znanje, je na voljo seznam priporočene literature na koncu knjige.

Lastnoročno pisanje

Najbolje je, da pišemo na roko. Toda, zakaj lastnoročno pisati v dobi računalnikov in pametnih telefonov, saj smo vendar prešli iz dobe pisanja na roko v tipkanje po tipkovnici? Eden od razlogov je zagotovo poseben čar rokopisa, na katerega smo skoraj že pozabili, in ga zdaj ohranjajo le na delavnicah kaligrafije in seveda, pisatelji in pesniki. Drugi razlog je v razlagi, da je pisanje na roko bolj povezano s pismenostjo, kot bi pričakovali. Danes skorajda nihče več ne piše lastnoročno, bolj pripravna je elektronska pošta in pisanje kratkih sporočil s pomočjo tipkovnice, pogovarjamo se prek družbenih omrežij in množično uporabljamo internet. Kakorkoli je komunikacija prek računalnikov in telefonov neizbežna in priročna, se mi zdi škoda, da vse manj pišemo na roko.

Strokovnjaki pravijo, da se s pomočjo lastnoročnega pisanja v možganih ustvarjajo določene mrežne povezave, ki jih je treba vzdrževati. Če pisanja ni, potem impulza v levi hemisferi možganov ni (ob predpostavki, da pišemo z desnico). Čeprav nevrofiziologija še ni povsem raziskala neposredne povezanosti razvoja razumevanja jezika z lastnoročnim pisanjem, nam dokazujejo pomembnost pisanja na roko tudi izjave pisateljev in pesnikov. Veliko jih pravi, da so le tako dovolj inventivni, intuitivni, lucidni in tudi zadostno produktivni.

Morda se sliši nenavadno, celo smešno, porečete, pa je lastnoročno pisanje tudi fizično delo in predstavlja pomemben razlog, da se odločimo zanj. Pri njem namreč sodelujejo telo, roka in čutno zaznavanje, ki se vzpostavi, medtem ko premikamo svinčnik po papirju. Včasih lahko začutimo med pisanjem utrip srca, med prsti začutimo lasten vdih in izdih in se naravnamo v položaj sprejemanja in pisanja misli, ki nas spreletavajo in silijo iz naše podzavesti. Ročno pisanje je torej fizična in duhovna, predvsem pa globoko intimna dejavnost.

Prvi priporočili za pisanje sta torej dve: pišimo na roko in pišimo vsak dan. Dovolj je naša pripravljenost, tale dnevnik ali beležka, pisalo in določitev časa, kdaj bomo pisali. Za tiste, ki prisegajo na računalnik in se jim zdi pisanje na roko praktično nemogoče in izgubljanje časa, tudi prav. Vsak naj pač izbere svoj način, takega, ki mu najbolj ustreza.

Navodila za pisanje

Navodila so preprosta. Nastavimo si časovnik, ki nas opozori, kdaj je mimo 10 ali 20 minut. Najprej preberemo temo in za trenutek razmislimo o njej, nato se prepustimo svojim prvim asociacijam. Prosto se predamo mislim in jih zapisujemo tako, kot nastajajo. Pri tem naj nas ne skrbijo slovnična in druga pravila. Predvsem pa ni dobro, da smo do svojega besedila kritični. Pisateljeva beležka bo na tak način iz dneva v dan polnejša, vedno bolj bomo vešči pisanja in tudi samozavestnejši. Ko bomo kasneje zapiske, misli in pripovedi prebirali, se nam bodo zdela nekatera besedila slaba, nekatera nerazumljiva, nekatera pa naravnost briljantna. Prav ta lahko postanejo vir in navdih za resnejše pripovedi v prihodnosti.

Naj postane vsakodnevno pisanje vaš novi življenjski stil. Redno pisanje je dejavnost, ki lahko preraste v strast, kajti popelje nas na dolgo potovanje, v svet domišljije in sanj. V mislih se preselimo v življenja likov, jih oživljamo, osmislimo njihova življenja, dejanja, načrtujemo njihove uspehe in neuspehe ter poskrbimo, da nas omrežijo. Ni ga bolj vznemirljivega potovanja in ni večje avanture, kot je pisanje. Končni izdelek je zgodba, pripoved. Sijajna pripoved je tista, ki vpliva na čustva bralcev, tako da jih ob branju skrbi, kako se bodo liki iz zgodb odzivali, se odločali; z njimi sočustvujejo, razmišljajo o njihovih dejanjih in jim celo sodijo. 

Ko nas strast za pisanje zagrabi, nas zlepa ne spusti iz svojega objema. Dnevno pisanje po sistemu 365 tem sem tudi sama preverila in pisala po priporočeni dnevni temi. Se da! 

Veliko užitkov ob pisanju! 

Vanja Čibej

BIBLIOGRAFIJA


Alenka Žbogar, Kratka proza v literarni vedi in šolski praksi, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2007.

Andreja Perić, Minimalizem in sodobna slovenska kratka proza, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2011.

Anthony Robbins, Prebudite velikana v sebi, Lisac & Lisac, Ljubljana, 2000

Andrej Blatnik, Pisanje kratke zgodbe: od prvopisa so natisa, Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana, 2010.

Andrej Tarkovski, Ujeti čas, EWO, Ljubljana, 1997.

Aristotel, Nikomahova etika, Slovenska matica v Ljubljani, 2002.

Bernard Rajh, Govoriti in povedati, Uvod v študij (slovenskega) jezika, Založba Aristej, Maribor, 2013.

Bonni Goldberg, Room to write, jeremz P. Tarcher/Putnam, New York, 1996.

Fernando Savater, Etika za Amadorja, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.

Herta Müller, Vrag tiči v zrcalu, KUD Apokalipsa, Ljubljana, 2011.

Madison Smartt Bell, Narrative Design, Library of Congress Cataloging-in-Publication Data, 1997.

Janko Kos, Morfologija literarnega dela, Literarni leksikon, Državna založba Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Ljubljana, 1981.

Jean Paul Sartre, Zid Besede, Izbrana dela, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981.

John Gardner, Umetnost pripovedništva, Umco, Ljubljana, 2010.

Jože Toporišič, Stilnost in zvrstnost, Inštitut za slovenski jezik Franca Ramovška, SRC SAZU, Ljubljana, 2008.

Judy Reeves, A writer's Book of Days, Library of Congress Cataloging-in-Publication Data, New Word Library, Novato, California, 1999;

Jurgen Wolff, Your writing coach, Library of Congress Cataloging-in-Publication Data, 2009.

Linda Jarosch, Anselm Grün, Kraljica in divja ženska, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2009.

Marko Uršič, Štirje časi, Poletje, 1. del: O renesančni lepoti, Cankarjeva založba, Ljubljana 2004.

Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, Založba Borec, Ljubljana, 1976.

Michal Viewegh, Učna ura ustvarjalnega pisanja, Študentska založba, Ljubljana, 2010.

Robert McKee, Zgodba. Umco, Ljubljana, 2008.

Rust Hills, Writing in General and Short Story in Particular, Houghton Mifflin Company, New York, 2000.

Silva Trdina, Besedna umetnost II, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1973

Stephen King, On Writing, Pocket books a division of Simon and Schuster, Inc., New York, 2002.

Tone Smolej, Matej Hriberšek, Retorične figure, Ljubljana, DZS, 2006

Zoran Milivojević, Emocije, Razumevanje čustev v psihoterapiji, Psihopolis inštitut d.o.o., Novi Sad, 2008.